Iz mojga lonca

Ko sem prebrala tole klofuto slovenskemu šolstvu, ki jo je napisala tinamalina, se mi je porajalo še eno drugo vprašanje. Če pustim ob strani to, da je šola pri nas “zastonj”, me kot nadebudno študentko prvega letnika podiplomskega študija spravlja ob živce nekaj drugega. Sem zaposlena in sem pridno skupčkala dinarčke za tale luksuz od študija (rajši ne začnem razmišljat, koliko čevljev bi si lahko kupila…), pa hvalabogu so se izkazali tudi moji predragi starši, ki izobraževanje seveda podpirajo, tako da smo finance nekako uredili.

In sem zavzeto začela študirat… oziroma delat strokovne ekskurzije na fax. Strokovne pa zato, ker sem podiplomski študij vpisala na drugi fakulteti in je bilo nadvse zabavno, da sem morala že pred vpisom izbrati mentorja in naslov moje magistrske naloge. Kar je nočna mora, če tam ne poznaš niti enega profesorja. No, tudi to sem uredila in po teh dveh napornih projektih je počasi prišel tudi čas, da se začnem ukvarjat še z vsebino mojega študija.

OK, saj so vsi zelo prijazni, imam njihove maile; na netu objavljene govorilne ure… ampak vseeno vsakič, ko začnem premišljevat, da bo treba spet do katerega od profesorjev, dobim pikice. Ker so seveda govorilne ure dopoldne in to ob najbolj butastih možnih urah! Kar ob mojem delovnem času pomeni, da me v službi že vsi grdo gledajo, ker skoraj ne mine teden brez enega ali dveh dvournih odmorov za malico, ko se namesto na kavo odpravim na fax in upam da bom kaj uredila. In ker se seveda štemplamo, potem še popoldne not prinašam manjkajoče ure…

Še večji podvig pa je knjižnica - odprta od 10h do 14h - jaz pa ponavadi rabim ravno kakšno knjigo, ki je seveda čitalniška, se pravi da bi jo morala preštudirati tam. Pa tudi drugače mi vzame nekaj časa, da sploh najdem kakšno pametno gradivo. O fotokopiranju, ki seveda ni dovoljeno, sploh nebi začela… v glavnem, obisk knjižnjice na faxu na kratko pomeni, da moram vzeti dopust!

In potem se reees sprašujem, zakaj plačujem šolnino za podiplomski študij? Predavanj ni, praktično vse delo je samostojno in mislim, da nisem preveč zahtevna če pričakujem, da mi profesor vsaj predlagal kakšno konkretno literaturo, do katere bi imela dostop tudi popoldne…

…tako pa ostajam pikasta ob razmišljanju, kako bom poiskala in predelala članke na neko temo v zadnjih 15 letih in se tolažim, da mi potem tega znanja nihče ne bo mogel vzeti…

O tem, da profesorja ni na faksu v času govorilnih ur, ali o tem da prideš tja, pa je knjižnica zaprta zaradi bolezni sploh ne bi. Se da to vsaj objavit na internetni strani, ane?